Vsi članki

30. 08. 2016

Niro je mešanec ali crossover, ima nekaj dovolj prepoznavnih Kijinih oblikovalskih potez, predvsem pa je hibrid. S hibridi in drugimi alternativnimi pogoni, ima korejska tovarna velike načrte. V Evropi naj bi stal okoli 26 tisoč evrov.

Niro ponuja navzven podobo mešanca ali crossoverja, ki bi lahko bil tudi SUV oziroma športni terenec. Odločitev za obliko je daleč od naključne, kajti športni tereneci v navezi s crossoverji vsaj na evropskih trgih dosegajo rekorde. Na prvi pogled se zdi kot nekoliko pomanjšani ali stisnjeni Sportage, a je narejen povsem na novo, sicer z nekaterimi dovolj prepoznavnimi Kijinimi karoserijskimi potezami, hkrati pa je osnova (platforma) prav tako povsem nova. Omembe vredna sta vsaj dva podatka: v dolžino se Niro potegne do 435 centimetrov (kar je 13 centimetrov manj od Sportagea), osnova pa je namenjena zgolj avtomobilom na dvokolesni oziroma prednji pogon - kot pri Niru.

Prijetno in športno okolje v kabini
Notranjost z armaturo precej spominja na novega Sportagea, kar je kvečjemu pohvalno in tudi pričakovano. Preluknjane stopalke spominjajo na dirkaško okolje (kar je seveda opazno nasprotje), volan je neposreden in z ne prevelikim številom stikal, levi okrogli merilnik pričakovano informativen v smislu porabe elektrike, polnjenja baterije ali načina vožnje (agresivno, ekonomično, normalno), 270-centimetrska medosna razdalja ponuja kar spoštljivo in tudi malce presenetljivo prostornost sedenja zadaj (za kolena, po višini) vsaj za običajno raščene. Prtljažnik je lahko tudi družinski (od 427 do 1.425 litrov!), preglednost nazaj pa seveda daleč od izjemne, kar tudi ne more biti svetovna posebnost.

Da je večina karoserije iz jekla, veliko ali vsaj precej pa je tudi lahkega aluminija in da so varčevali (v pozitivnem smislu, seveda) na vseh koncih in krajih (zato je prednji sedež 1,3 kilograma lažji od običajnega sedeža v Kii), pa Niro kljub vsemu tehta nič lahkokategorniških 1.425 kilogramov, je seveda pričakovano.
 

Kombinacija dveh strojev
V pogonskem smislu je hibrid prav tako pričakovana kombinacija, in sicer 1,6-litrskega bencinskega motorja kappa s 77 kilovati oziroma 105 konjskimi močmi ter električnega motorja (vgrajenega v menjalnik), ki ima 32 kilovatov oziroma 44 konjskih moči. Pod črto se tako naberejo sistemski ali končni 104 kilovati oziroma 141 konjskih moči pri 5.700 vrtljajih v minuti, navora pa je za 265 newtonmetrov, ki je na voljo že pri tisoč vrtljajih oziroma tja do 2.400 vrtljajev v minuti.

 

Tovarniško med 3,8 in 4,4, realno dobrih pet litrov
In kako mu gre od koles, temu hibridu? Ko vprašaš, ali in kako daleč pelje na elektriko, je odgovor bolj ali manj znan: Niro hibrid ni narejen tako, da bi bilo mogoče natančno reči, da bo na »čisti« pogon peljal kilometer ali dva. Bistvo je, kar tudi ni nič novega, v manjših povprečnih porabah in posledično v manjšem izpustu predvsem ogljikovega dioksida in drugih škodljivih plinov. Pri tem ne smeš prezreti zanimive podrobnosti - povprečna poraba in izpust sta odvisna tudi od velikosti koles. Tako pravi tovarna: ko ima Niro 16-palčna platišča (dimenzije gum 205/60), je povprečna poraba 3,8 litra goriva, izpust ogljikovega dioksida pa 88 gramov na kilometer. Ko so platišča večja za dva palca (in gume 225/45), je povprečna poraba 4,4 litra, v zrak gre na sto kilometrov dolgi poti 101 gram spornega ogljikovega dioksida. V praksi? Pod pet litrov nismo prišli.

Živahen pogon, lahka baterija
Seveda je nujno zapisati še kakšno številko. Največja hitrost je po tovarniških podatkih 162 kilometrov na uro, do stotice se pripelješ v 11,5 sekunde. Vozna programa sta dva - efficient eco in dynamic sport -, a vsaj zadnji ne omogoča kakšne izjemne razlike. Ampak to bi moralo biti pričakovano, kajti filozofija hibrida je precej drugačna od običajne avtomobilske. Elektriko zagotavlja litij-ionska polimerna baterija, ki k skupni teži prinese 33 kilogramov in je nameščena pod zadnjimi sedeži, prednja prema je tipa MacPherson, zadaj večvodilna, serijsko je avto opremljen s sedmimi zračnimi varnostnimi blazinami in, kakopak, s številnimi elektronskimi asistenčnimi sistemi.

Čeprav ambiciozni, pri Kii niso nič rekli, kolikšno prodajo tega hibridnega crossoverja pričakujejo. Cena, objavljena v nemških medijih, govori o okoli 26 tisoč evrov.

 

Za ogled originalnega članka, prosimo, kliknite na:

http://avto.finance.si/8847428/Kijin-cisti-hibrid-v-telesu-trendovskega-sportnega-terenca

 

Naročite se na RSS vir
25. 08. 2016

Kaj jo torej omejuje? Povedano takoj in naravnost  - glavni razlog je bržkone pedigre, ki med Evropejci nikakor ne more vžgati. Če govorimo o limuzini ali karavanu srednjega razreda, potem evropskega, kaj šele slovenskega kupca ne zanima nič neevropejskega in zelo malo nenemškega, pa najsi gre za premium ali nepremium znamke. Tako pač je, to pravijo tudi prodajne številke in trendi, pa ...

19. 08. 2016

Uspeh korejke še zdaleč ni povezan le z oblinami Novi Sportage je opazen korak naprej v številnih pogledih, a odločilna je po vsej verjetnosti karoserijska obleka, rezultat evropske (nemške) oblikovalske ideje. Vprašanje za zelo velik denar: kaj pri avtomobilih najbolj ugaja, je najpomembnejše? Tehnična naprednost, oblika, zanesljivost, varnost? Kombinacija ...

17. 08. 2016

Večina naključnih opazovalcev, ki si je ogledovala testno Optimo, je v njej takoj prepoznala znamko, mnogi med njimi pa niso bili prepričani o tem, kam bi jo dali. Četrta generacija tega pri nas ne prav pogostega vozila, je namreč po vsega štirih letih krepko spremenila podobo in kakovost svoje predhodnice. Avto ima potencial. Kia Optima je štirivratna limuzina, čeprav bi ji na prvi pogled pripisovali pet vrat. ...

10. 08. 2016

Dejstvo je, da je avtomobilska znamka iz Seula v zadnjem četrtstoletnem obdobju doživela tako enormen napredek, kot le malokateri proizvajalec jeklenih konjičkov. Pri čemer se zdi, da je ravno model Sportage, ki je v tem času imel štiri generacijske nadaljevanke, morda še najboljši indikator razvoja korejske znamke. Korejcem je namreč z vsako novo generacijo Sportagea uspel tako megalomanski preskok na vseh ...